Si sanjač, organizator ali izvajalec?

1. julija, 20210

Štirje klobuku podjetništva

Si sanjač, organizator ali izvajalec?

Govorim seveda o tebi v tvojem podjetju.

Pred leti sem brala knjigo, ki piše o tem, kakšne vloge zastopamo kot podjetniki.

Žal se naslova knjige ne spomnim več, pa tudi kako natančno je avtor opisoval in poimenoval te vloge.

Sem pa si jih poustvarila malček po moje...ker jih na tale način bolj razumem.

V vsakem izmed nas se vedno bojujeta vsaj dve osebi. Ena, ki pravi da zmoreš, druga ki pravi, da tega ne zmoreš.

Da bo zmeda še večja, se v podjetniku bojujejo še dodatne tri osebe.

V vsakem podjetniku nastopajo (vsaj) te osebe:

- Sanjač (podjetnik, vizionar)
- Organizator (direktor)
- Izvajalec (strokovnjak)
- Jaz (Tatjana, Maša, Miha,...)
" V svojem svetu sanj, je vse mogoče. Resničnost pa je tako drugačna..."
Sanjač je ustvarjalna plat v vsakem izmed nas. Sanjač je podjetnik v nas, je vizionar. Išče priložnost tudi v na videz nemogočih situacijah. Podjetnik vidi daleč naprej, se ne ozira nazaj. Živi v prihodnosti.

Najraje ima, da lahko v miru načrtuje prihodnost, da sanja o njej, si jo vizualizira. Zelo jasno vidi sliko, ki se bo zgodila, se lahko počuti kot, da je že tam. Vedno znova išče nove poti, nove zamisli.

Tale naš sanjač nas zbudi ob treh zjutraj z briljantno idejo. Ko tečemo in nam žabica skoči na pot, dobi novo idejo, ki je seveda genialna.

Misli sanjača so vedno usmerjene v prihodnost in nikakor ne razume ljudi, ki živijo v sedanjosti, še manj pa tistih, ki živijo v preteklosti. Ko želi nekaj doseči, ne izbira sredstev in načinov.

To želi doseči na vsak način. In izmišlja si neverjetne načine, samo da bi dosegel svoje.
"Vsak človek bi vedno moral imeti sanje in cilje, ki jim sledi." (Beverly Sallee)
Organizator, lahko mu tudi rečemo kar direktor, je pragmatik. Vse načrtuje, vse spravlja v red, vse organizira. Organizator je tisti del naše osebnosti, ki vse spravlja po predalčkih, po škatlicah. Na vsako škatlico napiše, kaj je notri.

Medtem ko sanjač živi v prihodnosti, organizator živi v preteklosti. Sanjač vedno znova teži k spremembam, organizator se jim na vso moč upira. Če nekaj deluje, pač deluje, ne ve zakaj naj bi kar koli spreminjali.

Ko sanjač vidi nove možnosti, organizator vidi težave in ovire. Vedno najde izgovor, zakaj tega ne bi bilo dobro narediti.

Organizator si zgradi hišo na trdnih temeljih in v nespremenjeni hiši ostane celo življenje. Sanjač pa, takoj ko zgradi hišo, že načrtuje novo.

Sanjač ima vedno znova nove ideje, prebliske. Organizator jih skuša spraviti v red.

Se tudi v tebi "bojujejo" vse te osebe in ne veš katero bi poslušal-a?

Izvajalec je pa tisti, ki dela. On ima delo neznansko rad in v njem je izvrsten. Je v bistvu delavec. Po njegovem mnenju je delo potrebno narediti, in pika. In delo tudi opravi. Brez kompliciranja in velikega načrtovanja ter nepotrebnega sanjarjenja. Brez smisla je nekaj spreminjati, kar deluje.

Sanjač živi v prihodnosti, organizator v preteklosti, izvajalec pa v sedanjosti. Je zelo realen. Najbolj srečen je, ko lahko v miru opravlja svoje delo. Brez pritiskov in eno delo naenkrat. Delo opravi brezhibno. Veliki načrti za prihodnost ga ne zanimajo. Ne zanimajo ga velike ideje, zanima ga samo, kako idejo izpeljati. Zanimive so mu samo uresničljive ideje. Vsako delo opravi hitro, dobro in ga tudi izpelje do konca. Zanj velja rek: kar lahko narediš danes, ne odlašaj na jutri.

Medtem ko sanjač s svojimi nenehnimi novimi idejami spravlja ob živce organizatorja, našega izvajalca spravljata ob živce kar oba.

Sanjač ima ogromno idej, ampak kaj, ko večina teh idej ni izvedljiva. Zaradi vedno novih idej, postaja izvajalec razdražljiv in nejevoljen. Zanj je edina dobra ideja tista, ki je izvedljiva.

Našega izvajalca pa tudi direktor spravlja čisto ob živce. Organizator bi povsod vzpostavljal nek red in disciplino. Vse bi popredalčkal. Za vsako stvar bi imel rad neko poročilo, nek seznam, neko novo excelovo tabelo. Tak sistem se zdi našemu izvajalcu nepotreben, neoseben, nečloveški. Hladen in ogroža njegovo osebnost.
Za našega izvajalca je delo le delo, za organizatorja pa so pomembni tudi rezultati. Pozitivni seveda. Za organizatorja je izvajalec problem, ki ga je potrebno rešiti, organizator za izvajalca veliki težak, sanjač pa itak povzroča obema velike preglavice.

Medtem ko se sanjač, organizator in izvajalec nenehno dajejo med sabo, ubogi jaz nemočno kriči: Kaj pa jaz? Kdaj bo kaj časa zame?

Jaz hočem svoj mir. Rad bi bil z družino, rad bi počival, se rekreiral, prebral dobro knjigo ali pogledal v miru en film. Še ponoči nimam miru, ko pa mi ta neumni sanjač stalno skače po glavi z vedno novimi idejami. Vsaj ponoči bi rad spal.

Če slučajno sanjač spi, pa se oglaša organizator z vsemi možnimi in nemožnimi problemi, večina itak se jih ne zgodi.
V vsakem izmed nas je nekaj sanjača, nekaj organizatorja, nekaj izvajalca. V vsakem izmed nas se oglaša naš ubogi jaz, ki kliče k pozornosti. Vprašanje je le, koliko sanjača je v nas, koliko organizatorja, koliko izvajalca in kako močan glas ima tale ubogi jaz. In kateri glas prevlada.

Idealno bi seveda bilo, da lahko sanjač izsanja svoje sanje, organizator jih organizira, izvajalec izvede ter da ostane vedno dovolj časa zame oz. za ubogega jaz.

V praksi pa se največkrat izkaže, da je v mladem podjetniku 10% sanjača, 20% organizatorja, skoraj 70% izvajalca, preostanek pa ostane za ubogega jaz.

Navadno se odvija nekako takole.

Sanjač se zbudi z novo idejo, organizator se nad njo zgrozi. Medtem ko se onadva bockata med sabo, izvajalec vzame zadevo v svoje roke in gre na delo. Delo je potrebno opraviti, a ne? In tako je dan za dnem. Kakšno postane potem podjetje brez vizije in brez organizacije?

Medtem izvajalec dela in dela. Vsi skupaj pa čisto pozabijo na ubogega jaz, ki pa je že čisto izčrpan in brez volje.

Ko pa je ubogi jaz tako brez volje, začne tudi sanjač v njem umirat. Počasi ugaša tudi organizator, saj se nima več s kom bockat in nima več nič novega za v red spravljat.

Ostaja samo še izvajalec, ampak ker so ubogemu jaz pošle vse zaloge energije, tudi izvajalec počasi ugasne. Če bo ubogi jaz imel veliko srečo in nekoga ob sebi, ki bo zaupal vanj in mu vlival moči, se bo mogoče spet postavil na noge…

No, tole je malo črn scenarij. Zato pa smo mi tukaj, da napišemo drugačnega, bolj svetlega in bolj pisanega, predvsem pa takega, v katerem bo prostora za vse naše štiri dele osebnosti.

In zdaj smo pri štirih klobukih podjetništva.


Podjetnik si mora postavljati najrazličnejša vprašanja.

Prvo seveda je, kaj si sploh želim?

Kakšno življenje si želim?

Kaj je moj veliki Zakaj?

Zakaj podjetništvo?

Kaj je tisto, s čimer želim izboljšati svet?

Kakšen pečat želim pustiti v tem svetu?

Sledi seveda vprašanje, kako naj do tega pridem...

Sanjač v nas ima že najmanj ducat idej, ki jih organizator na veliko kritizira, izvajalec pa je že v visokem štartu, da začne že enkrat opravljat tisto nalogo, medtem pa ubogi jaz že govori, saj sem vedel…

Ja, zato pa imamo štiri različne klobuke. In zdaj si namensko položimo klobuk sanjača na glavo in mu pustimo prosto pot. Naj sanja, zdaj je njegov čas. Ob tem pa poprosimo ubogega jaz, če lahko te sanje tudi zapiše, saj sanjač jih ne bi nikoli.

Potem pa vzamemo klobuk dol, ga damo v kot in si na glavo poveznemo klobuk organizatorja. Vprašamo ga, če bi se to dalo izvesti, nam bo prineslo pozitivne rezultate, bo ostalo ob tem še kaj časa za ubogega jaz?

Recimo, da so odgovori pritrdilni. Zamenjamo klobuk in damo na glavo klobuk izvajalca ter ga povprašamo, če so naloge dovolj jasno definirane, da jih lahko nemoteno izvede.
Če je odgovor ja, damo na glavo še klobuk ubogega jaz. Povprašamo ga, če bo imel dovolj časa tudi zase ob tem, če bo v delu zadovoljen itd.

Če namensko namenimo vsakemu izmed njih ravno prav časa, so vsi zadovoljni. Seveda bi sanjač rad vedno sanjal, pa saj mu lahko to tudi na sprehodu dovolimo. Pa organizator ne more iz svoje kože in vedno vidi težave, ampak mu damo vsake toliko njegovih pet minut in je potem vsaj za silo zadovoljen. Ker je delo organizirano in skrbno načrtovano, se izvede hitro in učinkovito. Izvajalec je zadovoljen, ker pač dela, njemu je itak to najbolj pomembno. Ker pa je delo dobro organizirano, ostane vedno več časa za ubogega jaz, ki pa višek časa z veseljem odstopi sanjaču.

Če povzamem: v vsakem izmed nas so vsi štirje, vse štiri osebnosti, ki pa morajo imeti vsaka svoj delež v našem življenju.

Podjetniško življenje se hočeš nočeš prepleta z našim osebnim življenjem. Če se naše podjetje ukvarja z nečim, kar nam je zelo všeč, z delom, ki ga imamo radi, nas to prepletanje samo dodatno motivira, nam da dodatno energijo. In tako podjetje mi gradimo, mar ne? Podjetje, ki ga gradimo s srcem, srčno podjetništvo.

Vendar, kljub vsemu, naše podjetje in naše življenje nista isto. Podjetje ni odvisno od nas, pač pa živi lastno življenje. Gradimo srčno podjetje in smo srčni podjetniki, to ja. Vendar kljub vsemu, naše podjetje ne sme postati edini smisel našega življenja. Naša naloga je delati za podjetje, ne pa v njem. 😊

Draga moja.

Čas je, da zasiješ.

Prijavi se v spletno članstvo Finančno samozavestna

Vesela bom komentarja!

Tvoj E-naslov ne bo objavljen.

https://tatjanabrumat.si/wp-content/uploads/2018/09/tatjana-brumat-logo-200-1.png

Povežimo se:

https://tatjanabrumat.si/wp-content/uploads/2018/09/tatjana-brumat-logo-200.png

Povežimo se:

TatjanaBrumat.si   |   Vse pravice pridržane   |   Izdelava spletne strani: TadejBevc.TV

TatjanaBrumat.si   |   Vse pravice pridržane   |   Izdelava spletne strani: TadejBevc.TV