Bilo je leto 2013. Bolj natančno poletje 2013. Še vedno rahlo zadrhtim, ko se »spustim« v tisti čas. Bilo je to obdobje, ki je bilo najbolj temno in najbolj transformativno v mojem življenju. Zaradi tistih dogodkov sem zdaj to kar sem in tukaj kjer sem.

Junij 2013. Sobota zjutraj. Dan, ko se mi je podrl svet. Vsaj tak, kot sem ga do tedaj poznala. Varen (no, vsaj zdel se je tako), utečen, predvidljiv.

Še vedno ne vem, kje sem zbrala tisto moč, da sem mu rekla – pojdi. Čisto preprosto in mirno. Pojdi. Še zadnjič sem ga objela, mu povedala, da ga še vedno ljubim in odšla iz stanovanja. Da je v miru spakiral svoje stvari in odšel…novemu življenju na proti.

Zvečer sem sedela na kavču in v meni je bila ena velika praznina. Vse se mi je zdelo tako pusto in prazno. Brez njega, brez njegovih oblek, stvari ki jih je imel. Celo brez njegovih knjig, ki so se mi zdele nekatere tako zelo butaste.

Z njim je odšlo 23 let zakona. Po večini lepih in srečnih. Skupaj sva preživela marsikaj. Se podpirala v težkih trenutkih in jih skupaj premagala. Ko sem takole gledala na najin zakon, sem se spomnila samo lepih trenutkov. No, vsaj to. V spominu mi bodo ostali lepi in srečni trenutki. Kot je bil v večini najin zakon, dokler… Dokler se nisva začela jemati kot samo po sebi umevna. Dokler se nisva začela odmikati drug drugemu. Dokler ni…

Tisti večer nisem imela pojma, kako bo. Kaj bom naredila, kako bom živela. Vedela sem samo eno stvar. Želim naprej. V tistem večeru nisem želela naprej zaradi mene same, pač pa zaradi mojih dveh deklet. Ker sta tako čudoviti. In si zaslužita lepo življenje še naprej. Ob mami, ki se bo smilila sama sebi, ga ne bosta imeli.

Tisti večer nisem čutila nič. In sem si dovolila, čisto preprosto, čutiti NIČ. Jutri bo nov dan.

In tako sem preživljala dan za dnem. Dovolila sem si, da čutim kar čutim. In to sprejela. Ni bilo vedno lahko. Vendarle, dovolila sem si. Biti to kar sem.

Poletje sem preživela med obdobji žalosti, besa, joka, obupa. Dovolila sem si, da je prišlo na plano vse, kar je moralo priti. Nisem si pa dovolila, da bi kdor koli vplival name.

Želela pa sem naprej. Želela sem zopet biti srečna. Vedela sem, da za to moram sama nekaj narediti. In sem. Tisto poletje sem kot nora prebirala vse, kar mi je prišlo pod roke. V glavnem na temo osebne rasti. Bila sem na vseh mogočih delavnicah. Poslušala razne webinarje. Ni bilo vse dobro, vendar pa sem v večini primerov našla vsaj nekaj dobrega zame v tistem trenutku.

In tako sem naletela na članek, ko je avtorica pisala, da je bila na nekem seminarju in so pisali želje. Pa ne ene, pač pa sto. In kako ji je to spremenilo življenje. Nejeverno sem gledala v zapisano in si rekla: ja, pa ja de. Ne serji no! Sto želja. Kdo pa jih ima? Jaz sem v tistem trenutku imela eno samo – da preživim. Bil je čas gospodarske krize. In ker nesreča nikoli ne pride ena sama, mi tudi moje stranke (tudi tiste najbolj redne), niso redno plačevale. Zamujali so tudi po pol leta. Tako da, tudi denarja takrat nisem imela.

Ampak članek mi kar ni dal miru. Prebrala sem ga enkrat, dvakrat. In na koncu sem se odločila, da jih tudi sama napišem. Pa kaj, sem si mislila, saj škoditi mi itak ne more.

In sem jih pisala in pisala. Kar nekaj dni sem potrebovala, da sem jih napisala vseh sto. Sem malo trmaste narave in sem vztrajala, dokler niso bile vse napisane. Pisala sem vse živo, vse kar mi je padlo na pamet. Od kozarcev, skodelic za kavo, potovanj, hiše, ljubečega partnerja. Takega, ki bo z mano ravnal kot s princesko.

Od zapisanih želj nisem pričakovala čisto nič. Tam so bile. Vendar med tem, ko sem jih pisala, sem se počutila zelo lepo. In že to je bil zame velik napredek. Se počutiti lepo.

Če sem odkrita, razen kozarcev in skodelic za kavo, so se mi zdele precej neuresničljive želje. Vendar nisem kaj veliko pozornosti dajala na to.

Čas pa je šel naprej in počasi sem kar malo pozabila na zapisane želje. Še vedno pa sem vneto delala na sebi, na svoji osebni rasti.

Tisto jesen, sem se spraševala, kaj želim od očeta svojih otrok. Kakšen odnos želim imeti z njim. Kako bom najbolj mirna. In prišla sem do odgovora, da želim, da imava sproščen odnos. Da še naprej vzgajava skupaj hčerki, čeprav vsak na svojem koncu. In sem vztrajala, dokler se nisva začela mirno in sproščeno pogovarjati.

Da sem se spremenila, mi je rekel. Da sem čisto druga. Mladostna, sproščena ter da zopet prihaja na dan tista rahlo divja Tatjana. Le kaj počneš? Berem, hodim na delavnice, poslušam webinarje. Kakšne knjige pa, me je vprašal. In mu jih nekaj pokažem, pa potem posodim. Počasi sem mu začela pošiljati linke do člankov, webinarjev. Počasi je tudi sam stopil na pot osebne rasti. In počasi se je začel tudi sam spreminjati.

Po enem letu, sem se spomnila na teh mojih sto želja. Pa da vidimo, če se je kaj uresničilo. Vzela sem v roke zvezek in začela pregledovati in kljukati, kar se je uresničilo. Vedno bolj nejeverno sem gledala v zapisano. Ko sem preštela vse že izpolnjene želje, kar nisem mogla verjeti.

80% želj se je uresničilo!

No, hiše še ni bilo, pa tudi na nobeno potovanje tisto leto nisem šla. In o ljubečem partnerju ni bilo ne duha ne sluha.

Teh 80% uresničenih želj, me je navdahnilo in spodbudilo, da sem si na novo napisala sto želja. Tiste, ki se niso uresničile in so bile še vedno moja goreča in iskrena želja, sem si jih ponovno napisala. Pa precej bolj sem razdelala kakšen naj bi bil tisti ljubeč partner. In seveda hiša je bila ponovno zapisana.

Ko sem pisala o ljubečem partnerju, nisem pisala o nobeni točno določeni osebi. Pisala sem o nekem sanjskem bitju, ki ga še nisem spoznala. Če bo bo, če ne bo – pač ne bo. Ampak, pisala sem pa le, ker sem se tako hudo dobro ob tem počutila. Se ob nekom počutiti kot princeska, a ni to sanjsko?

Napisalo se je leto 2015. Z možem sva še vedno živela vsak svoje življenje, vsak na svojem koncu. Vedno bolj pogosto pa ga je vleklo v našo družbo. In me nismo imele nič proti. Postajal je vedno bolj zabaven, sproščen. Zapletala sva se v dolge skoraj filozofske debate. Sprejemala mnenje drug drugega, čeprav ni bilo enako. In tako je počasi dozorela odločitev, da bova zopet skupaj zaživela. Ampak kaj, ko pa nam je kar naenkrat postalo naše stanovanje premajhno. Zaželeli smo si hiše. In si jo konec leta 2015 tudi kupili. Po precej neverjetnih (čudežnih) situacijah smo prišli do naše sanjske hiše.

Sedaj, po petih letih, se je uresničila že velika večina takrat napisanih želj. Par potovanj je še v planu, nekaj pa se jih ne bo nikoli uresničilo. Čisto preprosto zato, ker se spreminjam in z mano tudi moje želje.