Pride ideja … ti navdušena … ja, točno to si želim!

In še preden narediš prvi korak, se ti že izlista seznam razlogov, zakaj ne bo šlo.

Ni pravi čas. Preveč stane. Kaj bodo pa drugi rekli? Pa saj tega mogoče niti ne potrebujem …

Ali pa se odločiš, narediš korak naprej … potem pa se oglasi tisti znani »kaj pa če«.

In obstaneš.

Poznaš to?

Danes ti povem, kaj mislim, ko govorim o podzavestnih vzorcih. Kako se lahko oblikujejo in zakaj se isti odziv vrača, najraje še takrat, ko ga najmanj potrebuješ.

Pokazala ti bom tudi štiri obraze teh vzorcev. Mogoče boš pri katerem pomislila: »O, tega pa poznam.«

Če ti je ljubše gledati kot brati, je cel video tukaj.

Kaj sploh je podzavestni vzorec?

Drug mesec, druga situacija … pa spet isti občutek.

Spet dvomiš vase. Spet rečeš »bom že sama«. Ali pa nekaj, kar si želiš, prestaviš na pozneje.

Ko tukaj govorim o podzavestnem vzorcu, mislim na naučen način razmišljanja, čutenja in odzivanja, ki se v določenih situacijah sproži skoraj sam od sebe.

Kot pot, ki si jo prehodila že tisočkrat, da na razpotju kar zaviješ nanjo. Še preden preveriš, ali te sploh pelje tja, kamor želiš.

Recimo, da bi rada posnela video.

Veš, kaj želiš povedati. Tema ti je blizu. Pripraviš telefon, pritisneš snemanje …

In potem pogledaš posnetek.

»Joj, kako sem pa to povedala. Tule čudno gledam. To bi morala razložiti drugače.«

Posnameš še enkrat. Pa še enkrat.

Na koncu si rečeš: »Danes očitno ni moj dan. Bom jutri.«

Odložiš telefon … in po eni strani ti kar malo odleže.

Video pa seveda ne objaviš.

Vidiš? Tukaj vzorec ni samo misel »nisem dovolj dobra«.

Zraven je nelagodje, ko se vidiš na posnetku. Popravljanje. Ponovno snemanje. In na koncu odločitev, da danes ne boš objavila.

Vse skupaj se lahko odvije tako hitro, da šele pozneje opaziš: »Aha … spet sem naredila isto.«

💖 In ja, lahko ti je popolnoma jasno, tvoj racionalni um dobro ve, da ni nobene potrebe po tem, da je video popoln...morda celo obratno... Ampak v tistem trenutku ti je vseeno težko pritisniti »objavi«. In ne pritisneš...

Kako se tak odziv oblikuje?

Veliko naših odzivov se oblikuje skozi izkušnje.

Opazujemo druge. Poslušamo, kaj nam govorijo. Ugotavljamo, kdaj dobimo pohvalo, kdaj kritiko in kaj nam pomaga, da nam je vsaj malo lažje, da se v nas vsaj za kratek čas oblikuje občutek zadovoljstva, miru, pomembnosti, ljubljenosti, opaženosti, sprejetosti...

Nekaj od tega se začne že v otroštvu. Nekaj se naučimo tudi pozneje.

Mogoče si bila pohvaljena predvsem takrat, ko si bila pridna, nezahtevna in si vse naredila sama.

Sčasoma se lahko oblikuje notranje pravilo: »Če sem tiho in tam nekje v ozadju sem pridna in s tem všečna. Če naredim sama, sem pohvaljena, morda za trenutek opažena. Če ne sanjarim, sem velika punca.«

Mogoče si ob napaki doživela posmeh. In si začela več preverjati, popravljati … paziti, da ti nihče ne bi mogel ničesar očitati.

Ali pa si bila večkrat razočarana in si začela svoje želje malo zmanjševati.

»Saj mi niti ni tako pomembno.«

Tudi meni je ostal v spominu en tak prizor. Ko sem bila majhna, sem sanjala, da bom princeska. Pa so mi povedali, da to ne gre, ker moj oče ni kralj.

Čisto praktična razlaga, a ne? Ma moja otroška domišljija pa je to razumela drugače...bodi realna, zdaj živiš v tem svetu, kjer ni kraljev. Ne sanjaj pri belem dnevu, sploh pa take sanje niso zate.

To seveda je moja zgodba in tvoja je drugačna in morda tebi ne pokaže zakaj v določeni situaciji začneš dvomiti vase.

Pokaže pa, kako hitro lahko ob želji zaslišimo odgovor: »To ni mogoče. To ni zate.«

Če se podobna sporočila ponavljajo, jih počasi čisto usvojiš in jih začneš izrekati kar sama. Kar skočijo na plano, še preden se v celoti razvije tvoja "nenormalna" ideja.

Nekateri takšni odzivi so nam nekoč pomagali. Da smo se izognile kritiki. Dobile odobravanje. Ali manj občutile razočaranje.

💖 Zato se mi zdi pomembno, da se zaradi njih ne začneš še dodatno obsojati.

Lahko jih pogledaš z malo radovednosti: »Kako sem se pa jaz tega naučila? In kaj se zgodi, ko se danes tako odzovem?«

Zakaj se vrača, vedno znova in znova?

Ker poznati svoj odziv in znati v tistem trenutku ravnati drugače … to sta dve različni stvari.

Lahko veš, da ti ni treba vsega narediti sama.

Potem ti prijateljica ponudi pomoč in iz tvojih ust že prileti: »Ma, saj ni treba, bom že.«

Šele potem pomisliš: »Pa saj bi mi pomoč res prišla prav.«

Tak odziv si velikokrat ponovila. Zato je zdaj čisto avtomatski.

Poleg tega lahko prinese olajšanje.

Če ne objaviš videa, ti tisti trenutek ni treba prenašati negotovosti, kako se bodo odzvali drugi.

Če ne zaprosiš za pomoč, se izogneš možnosti, da bi kdo rekel ne.

Če cilj prestaviš na pozneje, se ti danes ni treba soočiti z možnostjo, da ne bo šlo po načrtu.

Za trenutek je lažje. In prav to olajšanje lahko pomaga ohranjati isti odziv.

Zato je razumevanje dober začetek.

Ker pa živi globoko v naši podzavesti, se ga najlepše razrahlja točno tam. Kjer je doma. Kjer je nastal. In včasih ob tem potrebuješ oporo.

In točno s tem se ukvarjam pri hipnoterapiji.

Štirje obrazi, ki jih mogoče poznaš

Lahko se prepoznaš v več kot enem. Mogoče se pri delu oglasi eden, pri denarju drugi, pri času zase pa tretji.

Kateri je pri tebi najmočnejši, ti pokaže kratek kviz.

Ja, rešila bom kviz

»Ne sanjaj, bodi realna«

Tukaj se želja komaj pokaže … pa jo že začneš zmanjševati.

Recimo, da si namesto štirinajstih dni na morju zaželiš kar en mesec.

In že je tu tvoja notranja realistka:

»Kaj pa denar? Kdo bo poskrbel za vse ostalo? Ja, kdo pa misliš, da si?«

Seveda je pri takšni želji treba pogledati tudi denar in obveznosti.

Ampak ti mogoče sploh ne prideš do raziskovanja, kako bi jo lahko uresničila.

Že prej skleneš, da je preveč.

In jo pospraviš v tisti skriti predal: »Lepe ideje, ki očitno niso zame.«

Pred čim te ta realistka v resnici varuje...ti povem v posnetku za ta vzorec.

»Kaj pa, če ne bo uspelo?«

Tukaj veš, kaj si želiš.

Priložnost je pred tabo. Lahko bi se prijavila, poslala ponudbo, začela pogovor …

Potem pa:

»Kaj pa, če ne znam dovolj? Kaj pa, če se osmešim? Kaj pa, če mi ne uspe?«

In obstaneš tik pred tem, ko bi naredila korak naprej.

A veš kaj je tudi zanimivo, da se ta glas zna oglašati tudi takrat, ko ti gre čisto zares dobro.

Namesto da bi malo uživala, te že opozarja: »Ne hvali dneva pred nočjo.«

In ti si v stalni pripravljenosti...kot da cel čas samo čakaš, da bo šlo kaj narobe.

Zakaj je ta glas najglasnejši ravno takrat, ko ti je nekaj zares pomembno...ti povem v posnetku za ta vzorec.

»Najprej si moraš zaslužiti«

Prijateljica ti ponudi pomoč.

»Ma, saj ni treba, bom že sama.«

Privoščiš si nekaj zase, pa čeprav je to samo čokolada, medtem ko otroci spijo … pa te že malo peče vest.

Ali pa za plačilo za svoje delo pristaneš na manj, čeprav veš, koliko časa, znanja in energije si vložila vanj. In kako dobro to narediš. Naj bo to koliko zaračunaš za svoje delo ali če si v službi, se ne pogodiš za večjo plačo. Čisto isto je.

Kot da moraš pred vsako lepo stvarjo še nekaj opraviti.

Še malo narediti. Še komu pomagati. Še dokazati, da si dovolj pridna.

Potem bo pa mogoče tudi zate na vrsti kaj dobrega.

Od kod se je vzelo to pravilo...in zakaj se ob njem tako hitro prižge slaba vest, ti povem v posnetku za ta vzorec.

»Enkrat, ko bo čas …«

Cilj imaš.

Imaš pa tudi seznam pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, preden začneš.

Ko mine ta projekt. Po praznikih. Ko bo doma manj dela. Z novim letom. Ko bom imela več časa, več energije. Ko...

In ko si končno vzameš čas, da bi kaj naredila za ta cilj, se takoj nekaj nujnega pojavi.

Joj, mokro perilo še dam sušit. Še en hiter mail. Pospravljanje predala, ki te prej tri mesece ni čisto nič motil.

Cilj pa počaka. Spet.

Včasih si jih zastaviš še petnajst naenkrat in potem niti ne veš, katerega bi se lotila.

Pred čim te varuje ta »pravi čas«...ti povem v posnetku za ta vzorec.

Si se kje prepoznala?

Mogoče pri enem obrazu. Mogoče si pri vsakem malo prikimala.

Pripravila sem kratek kviz, s katerim lahko raziščeš, kateri od teh štirih vzorcev se v tvojih odgovorih najbolj pokaže.

Dvanajst trditev. Približno dve minuti časa ti vzame. Rezultat pa vidiš takoj.

Mogoče boš lažje povezala stvari, ki so se ti do zdaj zdele čisto ločene. In hitreje opazila tisti trenutek, ko se znani odziv spet oglasi.

Če boš želela še malo globlje, lahko po rezultatu vpišeš ime in e-naslov ter poslušaš približno štiriminutni posnetek za svoj vzorec. Za vsak vzorec sem namreč posnela svoj posnetek.

Na koncu izveš, kateri je tvoj, pred čim te je nekoč varoval...in kaj je tvoj naslednji korak, da ga nežno spustiš.

Ja, rešila bom kviz

EN velik objem
Tatjana