Povsem običajno jutro...
Budilka…itak da prezgodaj, saj si komaj dobro zaspala…
Kot že toliko noči, je bila tudi ta en lep del budna…tam nekje med drugo in četro te nekaj vrže pokonci in si budna dot sova skoraj do petih…
In potem ravno zaspiš, pa budilka.
Še niti dobro ne pomisliš na to, kako bi pasalo še malo zaspat, se ti prebudijo hrčki v glavi in začnejo rogovilit.
Kaj že moram najprej v službi narediti…a ja, tisto tabelico bom še enkrat pregledala, potem oddam.
Pa stranki moram poslati ponudbo….čaka že tri dni…le kaj si misli o meni.
A ja, da ne pozabim ta malo naročit k zobozdravniku.
Pa račune moram plačat.
Kaj pa naj za kosilo danes skuham…o joj, včeraj sem pozabila cunje iz stroja vzet preden sem šla spat…
Niti še nisi vstala iz postelje, pa že imaš občutek, da se je cel svet zvrnil nate.
In zopet k tebi priplava tisti znani stavek: Pa saj bi zmogla, samo malo bolj se moram v red spravit. Saj mi vsi pravijo, da sem čisto raztresena. Mal več discipline in reda, pa bo.
No, točno ta misel, točno taki stavki nas največkrat pokopljejo. Ker prav tukaj se marsikatera od nas zatakne.
Želim ti povedati, nekaj pomembnega. To kar čutiš, sploh ne pomeni, da si neorganizirana, ali da je nekaj narobe s tabo. Še najmanj pa to, da si nesposobna.
Ne utrudi te toliko to, da imaš en kup stvari za urediti ali narediti. Utrudi te to, da imaš ves čas nekaj nedokončanih zadev, da ti stalno nekaj visi nad glavo.
Utrudi te to, da nikoli nisi zares pri eni stvari. Da ti nekaj stalno, čeprav tiho visi v ozadju in ti ne da miru, tudi ko si vzameš čas za počitek.
Dokler neke naloge na dokončaš, zahteva tvojo pozornost. In ko se takih nalog nabere enih petindvajset, se tvoji možgančki tja do večera ukvarjajo s celim sistemom nedokončanih zadev.
Pa saj res se ni za čudit, da si konec dneva čisto izžeta.
To ima celo svoje ime. Temu rečemo Zeigarnikov učinek.
Ali si vedela?
Učinek je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja (1927) prva opisala ruska psihologinja Bluma Zeigarnik. Med sedenjem v restavraciji je opazila nenavaden pojav pri natakarjih.
Natakarji so si brez težav zapomnili zapletena naročila, ki so bila še odprta in neplačana.
Takoj, ko je bil račun plačan in naročilo zaključeno, pa so podrobnosti o hrani in pijači popolnoma pozabili.
Zakaj se to dogaja...malo zakulisja naših možgančkov 😉
Greva po vrsti in si izposodiva najprej iz spleta definicijo Zeigarnikovega učinka.
Zeigarnikov učinek je psihološki pojav, ki kaže, da si človeški možgani veliko bolje zapomnijo nedokončane ali prekinjene naloge kot pa tiste, ki so že v celoti zaključene. Ko neko opravilo začnemo, a ga ne dokončamo, v našem umu nastane specifična kognitivna napetost. Ta napetost deluje kot mentalni opomnik, ki nas podzavestno sili, da se k nalogi vrnemo in jo pripeljemo do konca.
To so tisti hrčki, ki kar ne dajo miru in kar gonijo tisto kolo v nedogled.
Naši možgančki pa so po naravi taki, da imajo radi vse pošlihtano. Radi imajo red in harmonijo. Vse naloge obkljukane. Ko naredijo kljukico, potem tako lepo svobodno zadihajo.
Če pa imamo en kup odprtih zadev, si jih lahko predstavljaš kot računalnik, ki ima odprtih 325 zavihkov, najprej začne počasi delat, pol štekat in pol zamrzne.
Čist isto je z nami…No, vidiš, da imam prav, ko pravim, da ni čisto nič narobe s tabo…samo preveč “odprtih datotek imaš”.
In zgodi se še nekaj. Ko je vse skupaj samo v glavi, možgani težko ločijo, kaj je res pomembno in kaj ni. In ko je vse enako pomembno, je nemogoče izbrati, kaj boš naredila. In tako se zaciklaš.
Zakaj ti še več discipline ne pomaga?
Poglejva čisto praktično kako to zgleda.
To, da moraš odgovoriti na mejl, ki ga odlašaš že tri dni, je v tvojih možganih enako nujen, kot to, da se umiriš.
Tuja pričakovanja so enako pomambna kot tisto, kar že tako dolgo čutiš, da bi rada naredila. A veš, tisto prazno platno, ki čaka, da ga porišeš…
Kavica z znanko (ki ti zadnje čase res gre na živce z njenim stalnim jamranjem), se zdi enako pomembno kot čas za hipnotično meditacijo.
Ja, kako naj pa zdaj izbereš, ko je vse enako pomembno?
Zdaj pa se za hip vrniva k tistemu stavku na začetku…samo še malo bolj disciplinirana morem biti…
Tu je stvar, ki jo malokdo pove na glas. Ko že tako ali tako čutiš močan notranji pritisk, ti dodaten pritisk (še več discipline), ne bo prinesel več jasnosti. Prinesel pa ti bo še več napetosti, še več stresa.
In kaj naredijo naši možgančki, ko smo v stresu?
Prevlado dobijo reptilni možgani, ki so pripravljeni na boj, beg ali zamrznitev.
Tisti del možganov, ki ga uporabljamo za načrtovanje, odločanje, čutenje, pa se odmakne v ozadje.
Tako da, če boš še dodatno pritiskala nase, ko se boš še dodatno sekirala, kako si nesposobna in neučinkovita, boš ravno pritisnila na tisti vzvod v tebi, ki ti res ne bo prinesel miru in jasnosti.
💖 Včasih se prvi premik začne že s tem, da si priznaš: rada bi razumela, kaj se v meni dogaja.
Kaj torej pomaga?
💖 Za dneve, ko imaš vsega čez glavo in bi si rada vzela trenutek zase. Da se ti misli umirijo, telo sprosti in se v tebi zopet povrne jasnost.
Obratna smer.
Najprej mir, šele nato prvi korak.
En tak preprost primer.
Peščena plaža…v morju pa nešteto pisanih ribic. Želiš jih opazovati. Zabredeš v morje, kaj se zgodi? Mivka se dvigne in ti ne moreš občudovati ribic, ker je vse polno mivke v vodi. Če jih želiš opazovati, ki je popolnoma jasno, da za trenutek ali dva boš popolnoma pri miru in počakala, da se mivka poleže.
To nam je popolnoma jasno in čisto enako je pri našem primeru.
Najprej počakaj, da se hrup poleže.
In tu je prvi, presenetljivo preprost premik, ki ga podpira tudi znanost: daj vse iz glave na papir.
Raziskave o kognitivni razbremenitvi kažejo, da se z zapisovanjem delovni spomin sprosti, storilnost se izboljša, mentalna utrujenost pa pade. Že samo to, da nekaj napišeš, tudi če tega še ne rešiš, zmanjša tisti tihi pritisk v ozadju.
Zato te vabim v majhen poskus. Vzemi list. Napiši vse, kar se ti ta hip mota po glavi. Vse, tudi drobnarije. Ne rabiš, da je lepo napisano ali po pomembnosti, samo piši kar se spomniš. Že to pogosto prinese prvo olajšanje. Ker prvič ni več vse v tebi, prvič je pred tabo.
To je prvi korak. In pogosto dovolj, da si danes malo oddahneš.
Pa vendar, če sva iskreni: en list ti pomaga danes, jutri ali pojutrišnjem pa se tisti šunder v glavi tiho vrne. To, da enkrat to narediš, še ni sistem, ki bi te rešil. Kar zares drži, je majhen, nežen ritem, ki ga znaš ponoviti tudi takrat, ko je spet vsega preveč.
In prav to narediva skupaj v mini e-tečaju »Manj hrupa, več jasnosti«.
V petih kratkih modulih (brez dolgih predavanj), te po korakih peljem skozi točno to: kako vse spraviš iz glave, kako kup razvrstiš v štiri kupčke, kako izbereš svojo eno stvar in kako si postaviš nežen ritem, da se ti glava ne napolni znova. Zraven dobiš priročnik z delovnimi listi in hipnotično meditacijo, da se mir usede tudi v telo, ter bonus trening za več notranje moči.
Na koncu ostane nekaj oprijemljivega: mir v tebi, ena jasna stvar in ritem, na katerega se lahko vračaš. Brez drila, v svojem tempu, za 55 €.

